Pot domov

19.04.2010

Kar hitro je prišelc čas vrnitve v domovino.
Prehitro! Pred nama je bila dolgo pot.
Prvo z avtobusem 5 ur do Madrasa, nato z
vlakom 40 ur do Delhija, in potem spet
čakanje na letališčiih. Vse skupaj je trajalo
nekje 4 dni.
Ob prvem stiku z Evropskimi tlemi,sem se začel
zavedati kako bom v bistvu pogrešal te male,
črne in glasne ljudi. Spet se je začela ta
mučna Evropska monotonost...
No vsaj do Indije part 2 :-)

Zivljenje v Aurovillu

Na prvi pogled se zazdi, da se v Aurovillu
nic prav ne dogaja. V bistvu pa je tukaj zelo
zivahno, saj je se vedno mesto v nastajanju in
vsak dan se razvijajo nove ideje, projekti.
Mesto je za navadne turiste relativno neprijazno,
in clovek se kar tezko znajde. Se sam po vec kot
enem tednu vedno znova odkrivam nove stvari.
Osebno me Auroville vedno bolj privlaci, in z
zalostjo cakam na odhod, ki se kar prehitro
priblizuje. Vendar se bom vrnil, in bog ve
mogoce tudi kdaj nasel svoj prostor tukaj...
Filozofija mesta in bistvo njegovega nastanka,
ki je kar utopicen me vedno bolj zanimata,
in upam da bo tudi prislo do konkretne
realizacije Materinega nacrta.

Z Anjo se trenutno nahajamo nekje med
indijskim hrupom, in Aurovillsko tisino
in lepoto. In vse to le par minutk voznje
med obema. Prav zanimivo je ziveti med tema
dvema svetovoma. Indijsko povrsnjostjo in
Aurovillsko perfekcijo.
Dopoldan v neverjetnem susu in zvecer na
katerem od klasicnih koncertov, gledaliski
predstavi...
Mir in nemir, cistoca in svinjarija, tisina
in hrup...in vse skupaj v nekem cudnem sozitju.

Auroville

18.3.2010 -

Auroville (mesto zore), je eksperimentalno
mesto v okrozju Viluppuram v Tamil Nadu.
Leta 1968 ga je ustanovila Mira Alfassa,
bolj znana kot Mati.
Auroville je zamisljen kot univerzalno
mesto prihodnosti, v katerem bi moski in zenske
iz vsega sveta lahko ziveli v miru in slogi,
nad vsemi verami, politikami in narodnostmi.
Z Aurovillom bi se naj uresnicila cloveska
enotnost. Obcino Aurovilla je podprla
indijska vlada in Unesco.
Auroville je bil na zacetku misljen kot
mesto brez lastne drzave, vendar je po
Materini smrti postal del Indije, kar je
sprozilo mnogo hude krvi.
Na sredini mesteca stoji Matrimandir,
eden od arhitekturnih cudezev nove dobe.
Matrimandir predstavlja simbol bozanskega
odgovora na clovesko stremenje k popolnosti.
Notranji prostor je namenjemn meditaciji in
je ves oblecen v beli marmor, na sredini pa se
nahaja najvecja kristalno krogla na svetu.
Zunanji del pa je ves oblecen v zlato.

Midva sva se nastanila v bljizni vasi, v hisi
najinih prijaznih slovenskih gostiteljev in tako
bila v neposredni blizini Aurovilla.
Zivljenje v Aurovillu ne poteka ravno cisto po vizijah
Matere, vendar je za to potreben tudi cloveski
notranji preporod in ne le vizija ene osebe.
Drugace pa je zivljenje v Aurovillu zelo
kulturno naravnano. Kina, gledalisca in
vecina kulturnih prireditev je zastonj,
obstaja tudi veliko moznosti za ucenje joge,
raznih meditacij, alternativnega zdravljenja
in predvsem zdravega zivljenja saj je vse usmerjeno
v ekolosko pridelavo in alternativno pridobivanje energije.

Zivljenje in delo v Sadhani

18.3.2010 -

Dan v sadhani se zacne z bujenjem ob 5.30.
Potem sledi brezvezno zajebavnje, meditiranje,
vse nepotrebne zadeve vglavnem zaradi katerih
se moremo vstat tako zgodaj. Midva sva to naredila
le dvakrat, potem pa sva raje se lezalo eno uro vec
in se komaj potem spravila na delo.
Delo se je delilo vsak teden posebaj.
Nekateri so delali v gozdu, nekateri na vrtu, eni so
cistili, pripravljali sad food....
Ponavadi se dela prvi del do zajtrka, in drugi del
od zajtrka do kosila, tako da smo nekje ob 11.30
koncali. Potem smo bilo prosti. Midva sva vsak dan
sla z mopedom v Auroville na pravo hrano.
Vecinoa na vege pice in podobne dobrote, katerih
tam ni bilo.
En popoldan sva se dobila tudi z umetnikom Dalaj
EEgolom (ex Alien), kateri zivi z svojo zeno Mirando
Rumino in Matejem Ukmarjem, v Aurovillu.
Preziveli smo skoraj en teden aktivnega druzenja.
http://www.kerubin.com/

Kasneje so nama odstopili tudi njihovo
staro hiso, tako da sva spet zazivela kot cloveka.

Sadhana Forrest

18.3.2010 -

V sadhano sva prisla v petek dopoldan.
Sadhano predstavljata Aviram in Yorit iz
Izraela, in prostovoljci iz celega sveta.
Ideja projekta je pogozdovanje in ustvarjanje
eko sistema v suhem obmocju Tamil Naduja.
Sadhana Forrest je del vecje skupnosti imenovane
Auroville.
Imela sva kar velika pricakovanje glede sadhane,
ki pa jih nazalost nisva v celoti potesila. Nekako se nama
je zdelo tezko, se vklopit v druzbo skoraj 150 ljudi.
Dosti od njih je bilo americanov, ki so se prepricali, da
ce zivijo v divjini in se umivajo z vedrom, ter brisejo rit
z golo roko, naenkrat dozivijo katarzo. Blagor njim.
Je pa seveda normalno, da so bili med vsemi najbolj
navduseni, saj jih je bila vecina iz velikih mest in niso
prej imeli taksnih moznosti sobivanja z naravo.
V Sadhani velja zelo strogi red. Ne sme se uporabljati nic
okolju skodljivega, ali zivalskega.
Umivamo se z vedrom in uporabljamo potrebe v posebnem
kompostnem wc-u. Prepricujejo nas tudi, da bi si rit umivali
in, da ne bi uporabljali wc papirja, saj se razkraja predolgo.
Mene in Anje nekako niso uspeli.
V sadhani imamo 3 veganske obroke dnevno.
Hrana je za mene gurmana zelo brezvezna in neokusna.
Sam nimam nic proti veganski hrani, imam pa proti
dolgocasni hrani. Anglez v zrelih letih, ki zivi v isti hisi
jo je imenoval, the sad food. Nasa hisa pa se je imenovala
the bad hut, zato ker smo si vsi nekaj sfercali za jest, in
skoraj noben ni bil vegeterjanec, kaj se le vegan.

Pot do Aurovilla

16.3.2010

Za pot naprej sva se odlocila da grema

z najcenejsim vlakom, saj nisva mogla

rezervirati karte v sleeperju, za klimatiziranega

pa sva bila preskrta, kar sva kar hitro obzalovala.

Vagon je bil prav natrpan z ljudmi.

Lezali so na prostorih za prtljago, na podu,

v bistvu vsepovsod.

Jaz sem si priboril prostor direkt pred vrati

wc-ja, in wc je bil tudi za mano. Tam smo se stiskali

trije na metru in pol, in vec kot 7 ur vohali smrad.

V teh 7 urah je sel preko mene trikrat en ocitno

bolan indijec in bruhal vsakic po minimalno 5 minut.

Blizu mesta kjer je stala Anja je bila druzina z

malim dojenckom kateri je cisto gol lulal

na spodaj speco babico iz svoje improvizirane postelje.

Tukaj sem se spet zamislil nad drugo platjo

indije. Revni ljudje zivijo dobesedno kot psi.

Spijo lahko vsepovsod. Na cestah, plocnikih, na podu

vsepovsod... Cez dan lahko vidis lepote indijskih pokrajin,

in ponoci spece ljudi na robu ceste, pohabljence, male otroke,

gobavce...

Madurai

16.3.2010

Od Munnarja sva se kar malo tezko

poslovila, vendar sva se mogla pocasi

odpraviti proti Aurovillu, ki je bil najin

glavni cilj.

Na poti sva se vstavila se v Maduraiu, kateri

ima najvecji hindujski tempelj na svetu.