Pot domov

19.04.2010

Kar hitro je prišelc čas vrnitve v domovino.
Prehitro! Pred nama je bila dolgo pot.
Prvo z avtobusem 5 ur do Madrasa, nato z
vlakom 40 ur do Delhija, in potem spet
čakanje na letališčiih. Vse skupaj je trajalo
nekje 4 dni.
Ob prvem stiku z Evropskimi tlemi,sem se začel
zavedati kako bom v bistvu pogrešal te male,
črne in glasne ljudi. Spet se je začela ta
mučna Evropska monotonost...
No vsaj do Indije part 2 :-)

Zivljenje v Aurovillu

Na prvi pogled se zazdi, da se v Aurovillu
nic prav ne dogaja. V bistvu pa je tukaj zelo
zivahno, saj je se vedno mesto v nastajanju in
vsak dan se razvijajo nove ideje, projekti.
Mesto je za navadne turiste relativno neprijazno,
in clovek se kar tezko znajde. Se sam po vec kot
enem tednu vedno znova odkrivam nove stvari.
Osebno me Auroville vedno bolj privlaci, in z
zalostjo cakam na odhod, ki se kar prehitro
priblizuje. Vendar se bom vrnil, in bog ve
mogoce tudi kdaj nasel svoj prostor tukaj...
Filozofija mesta in bistvo njegovega nastanka,
ki je kar utopicen me vedno bolj zanimata,
in upam da bo tudi prislo do konkretne
realizacije Materinega nacrta.

Z Anjo se trenutno nahajamo nekje med
indijskim hrupom, in Aurovillsko tisino
in lepoto. In vse to le par minutk voznje
med obema. Prav zanimivo je ziveti med tema
dvema svetovoma. Indijsko povrsnjostjo in
Aurovillsko perfekcijo.
Dopoldan v neverjetnem susu in zvecer na
katerem od klasicnih koncertov, gledaliski
predstavi...
Mir in nemir, cistoca in svinjarija, tisina
in hrup...in vse skupaj v nekem cudnem sozitju.

Auroville

18.3.2010 -

Auroville (mesto zore), je eksperimentalno
mesto v okrozju Viluppuram v Tamil Nadu.
Leta 1968 ga je ustanovila Mira Alfassa,
bolj znana kot Mati.
Auroville je zamisljen kot univerzalno
mesto prihodnosti, v katerem bi moski in zenske
iz vsega sveta lahko ziveli v miru in slogi,
nad vsemi verami, politikami in narodnostmi.
Z Aurovillom bi se naj uresnicila cloveska
enotnost. Obcino Aurovilla je podprla
indijska vlada in Unesco.
Auroville je bil na zacetku misljen kot
mesto brez lastne drzave, vendar je po
Materini smrti postal del Indije, kar je
sprozilo mnogo hude krvi.
Na sredini mesteca stoji Matrimandir,
eden od arhitekturnih cudezev nove dobe.
Matrimandir predstavlja simbol bozanskega
odgovora na clovesko stremenje k popolnosti.
Notranji prostor je namenjemn meditaciji in
je ves oblecen v beli marmor, na sredini pa se
nahaja najvecja kristalno krogla na svetu.
Zunanji del pa je ves oblecen v zlato.

Midva sva se nastanila v bljizni vasi, v hisi
najinih prijaznih slovenskih gostiteljev in tako
bila v neposredni blizini Aurovilla.
Zivljenje v Aurovillu ne poteka ravno cisto po vizijah
Matere, vendar je za to potreben tudi cloveski
notranji preporod in ne le vizija ene osebe.
Drugace pa je zivljenje v Aurovillu zelo
kulturno naravnano. Kina, gledalisca in
vecina kulturnih prireditev je zastonj,
obstaja tudi veliko moznosti za ucenje joge,
raznih meditacij, alternativnega zdravljenja
in predvsem zdravega zivljenja saj je vse usmerjeno
v ekolosko pridelavo in alternativno pridobivanje energije.

Zivljenje in delo v Sadhani

18.3.2010 -

Dan v sadhani se zacne z bujenjem ob 5.30.
Potem sledi brezvezno zajebavnje, meditiranje,
vse nepotrebne zadeve vglavnem zaradi katerih
se moremo vstat tako zgodaj. Midva sva to naredila
le dvakrat, potem pa sva raje se lezalo eno uro vec
in se komaj potem spravila na delo.
Delo se je delilo vsak teden posebaj.
Nekateri so delali v gozdu, nekateri na vrtu, eni so
cistili, pripravljali sad food....
Ponavadi se dela prvi del do zajtrka, in drugi del
od zajtrka do kosila, tako da smo nekje ob 11.30
koncali. Potem smo bilo prosti. Midva sva vsak dan
sla z mopedom v Auroville na pravo hrano.
Vecinoa na vege pice in podobne dobrote, katerih
tam ni bilo.
En popoldan sva se dobila tudi z umetnikom Dalaj
EEgolom (ex Alien), kateri zivi z svojo zeno Mirando
Rumino in Matejem Ukmarjem, v Aurovillu.
Preziveli smo skoraj en teden aktivnega druzenja.
http://www.kerubin.com/

Kasneje so nama odstopili tudi njihovo
staro hiso, tako da sva spet zazivela kot cloveka.

Sadhana Forrest

18.3.2010 -

V sadhano sva prisla v petek dopoldan.
Sadhano predstavljata Aviram in Yorit iz
Izraela, in prostovoljci iz celega sveta.
Ideja projekta je pogozdovanje in ustvarjanje
eko sistema v suhem obmocju Tamil Naduja.
Sadhana Forrest je del vecje skupnosti imenovane
Auroville.
Imela sva kar velika pricakovanje glede sadhane,
ki pa jih nazalost nisva v celoti potesila. Nekako se nama
je zdelo tezko, se vklopit v druzbo skoraj 150 ljudi.
Dosti od njih je bilo americanov, ki so se prepricali, da
ce zivijo v divjini in se umivajo z vedrom, ter brisejo rit
z golo roko, naenkrat dozivijo katarzo. Blagor njim.
Je pa seveda normalno, da so bili med vsemi najbolj
navduseni, saj jih je bila vecina iz velikih mest in niso
prej imeli taksnih moznosti sobivanja z naravo.
V Sadhani velja zelo strogi red. Ne sme se uporabljati nic
okolju skodljivega, ali zivalskega.
Umivamo se z vedrom in uporabljamo potrebe v posebnem
kompostnem wc-u. Prepricujejo nas tudi, da bi si rit umivali
in, da ne bi uporabljali wc papirja, saj se razkraja predolgo.
Mene in Anje nekako niso uspeli.
V sadhani imamo 3 veganske obroke dnevno.
Hrana je za mene gurmana zelo brezvezna in neokusna.
Sam nimam nic proti veganski hrani, imam pa proti
dolgocasni hrani. Anglez v zrelih letih, ki zivi v isti hisi
jo je imenoval, the sad food. Nasa hisa pa se je imenovala
the bad hut, zato ker smo si vsi nekaj sfercali za jest, in
skoraj noben ni bil vegeterjanec, kaj se le vegan.

Pot do Aurovilla

16.3.2010

Za pot naprej sva se odlocila da grema

z najcenejsim vlakom, saj nisva mogla

rezervirati karte v sleeperju, za klimatiziranega

pa sva bila preskrta, kar sva kar hitro obzalovala.

Vagon je bil prav natrpan z ljudmi.

Lezali so na prostorih za prtljago, na podu,

v bistvu vsepovsod.

Jaz sem si priboril prostor direkt pred vrati

wc-ja, in wc je bil tudi za mano. Tam smo se stiskali

trije na metru in pol, in vec kot 7 ur vohali smrad.

V teh 7 urah je sel preko mene trikrat en ocitno

bolan indijec in bruhal vsakic po minimalno 5 minut.

Blizu mesta kjer je stala Anja je bila druzina z

malim dojenckom kateri je cisto gol lulal

na spodaj speco babico iz svoje improvizirane postelje.

Tukaj sem se spet zamislil nad drugo platjo

indije. Revni ljudje zivijo dobesedno kot psi.

Spijo lahko vsepovsod. Na cestah, plocnikih, na podu

vsepovsod... Cez dan lahko vidis lepote indijskih pokrajin,

in ponoci spece ljudi na robu ceste, pohabljence, male otroke,

gobavce...

Madurai

16.3.2010

Od Munnarja sva se kar malo tezko

poslovila, vendar sva se mogla pocasi

odpraviti proti Aurovillu, ki je bil najin

glavni cilj.

Na poti sva se vstavila se v Maduraiu, kateri

ima najvecji hindujski tempelj na svetu.

Munnar

13.3.2010

Munnar sicer ni bil v najinem prvotnem

planu saj sva mislila najprej itido glavnega

mesta v Kerali, vendar naju je prijazen

starejsi indijec navdusil s pripovedovanjem

o njem in brosuro, ki jo je nosil s sabo.

V Munnarju se nahajajo ene najvisjih

cajnih plantaz na svetu. Mesto je tudi na

zelo visokem mestu, in so zato noci bile

zelo hladne, kar mi je kar ustrezalo po

vrocini in neprespanih noceh zaradi komarjev.

Tudi tam sva si najela prvo skuter in sla po

eni od turisticnih poti, zadni dan pa se rikso.

Voznik rikse je bil zelo razgledan in nama je

dosti razlozil o njihovi botaniki, in o raznih

predelavah kave, caja...

Tam pa sva prezivela tudi eno od hujsih

izkusenj. Odlocila sva se da si ogledama

rezervat divjih zivali. Po neznosni vrocini,

in hribovitem suhem okolju naju je spremljal

vodic z maceto, kateri ni znal nic anglesko.

Pot bi naj trajala 3 ure, vendar se je zaradi neznanih

razlogov zavlekla na 5 ur. V teh petih urah smo hodili

po zelo mocni vrocini brez vode, in vse kaj smo videli

je bilo nekaj srn, domace koze z domacinom in dvema

psoma, iztrebke slona, iztrebke bizona in iztrebke

leoparda...

Vglavnem drek.

Allepey

12.3.2010

Allepey je znan kot indijske benetke,

samo je v resnici mnogo lepsi. Tam sva

si najela coln na vesla z voznikom in se

5 ur vozila po njihovih Backwaters.

Ob vodi zivijo ljudje kateri se tam umivajo,

perejo zobe, kopajo, perejo oblacila, lovijo

ribe in nasploh je reka njihovo zivljenje.

Voda sicer ni najbolj cista na svetu, in tu

in tam priplava tudi kaksna mrtva podgana,

je pa vseeno zelo romanticno. Tudi sam sem

pomagal najinem vozniku celih 5 ur, med tem

ko je Anja lezala kot princesa v colnu in iz sence

slikala. Prislusluzil sem si zul na prstu:-)

Goa

6.3.2010

Po Udaipurju naju je cakalo 2 dni

potovanja do Goe, prvo do Bombaya,

in potem od tam z avtobusom v Goo.

V Goo sva prispela okoli 9 ure. Na poti

sva srecala dve punci kateri sta nama

svetovali jug Goe plazo z imenom Agonda.

Agonda je bila manj turisticna in zato tudi

manj moteca. Na ostalih plazah so nonstop

tezili razni prodajalci, tukaj pa je bil mir.

Mogoce je bila bolj umazana zaradi krav

katere so se prosto sprehajala okoli, vendar

je bila plaza kljub temu isto lepa kot vse

ostale.

Prvo noc sva prespala v skromni zidani hisi,

drugi dan pa sva se preselila v pristno leseno

utico na koncu plaze.

Najela sva si tudi skuter katerega sem vozil

jaz prvic v zivljenju, in to brez izpita in sva

prezivela na indijskih cestah, tako da mislim da

zdaj lahko grem brez strahu delat izpit :-).

V Goi sva si ga konkretno vzela na izi in si s

skuterjem ogledala pokrajino, jedla stari dobri

junk food pico, jaz sem pil pivo, posvojila sva

malega potepuskega psa, kravo, pajka...

in ostala tam 5 dni.

Udaipur

3.3.2010

Udaipur velja za eno najbolj romanticnih mest v Indiji,

in s tem se tudi sam strinjam. V Udaipurju stoji

najvecji hindujski tempelj v rajasthanu imenovan

Jagdish tempelj. Ob obisku tega templja nama

je takoj priskocil napomoc mlad fant,kateri je

vse zelo dobro razlozil. Po koncanem predavanju

z njegove strani je obstal in naju milo gledal,

in sva mu dala 100 rupij za trud.

Ogledala sva si tudi City Palace, Fateh Sagar Lake.

Udaipur je poln trgovinic, ljudje so zelo prijazni,

nasploh sva dobila obcutek da bolj kot potujema

proti jugu boljse je.

Tudi vozniki riks so bili manj tecni, imeli

pa so tudi bolj razsirjeno ponudbo. Vsak je

zacel prvo s "do you need riksha? in potem

s tisjim glasom, marihuana, opij, magic mushroom,

hasis..."

Jaipur

1.03.2010

Slabost + driska - konec indijske hrane

Kljub hudim krcem sva si ogledala
palaco Amer, White Tempel in Havo Mahal,
najbolj znano stavbo v Rajasthanu imenovano
tudi palaca vetrov.
Dobila sva se tudi z couchurfing kolegico Chandni,
katera naju je pustila nekje bogu za hrbtom,ker
je mislila da to midva zelima, in takrat
sem dojel da se nasi kulturi enostavno ne razumeta.
Obljubil sem se ji da ostanema mogoce pri njej ko se
vrnema v Delhi. Bomo se vidli...
Zvecer sva se odpravila na nocno voznjo z spalnim
vlakom do Udajpurja.

Jaipur

28.02.2010

V Jaipur sva se pripeljala s spalnim avtobusom.
Kljub nagnusnemu leziscu se je bilo fajn naspati
po dolgem casu. Jaipur je bil podobno nadlezen
kar se ljudi tice, in so naju tudi dosti okrog
prenasali. Naletela sva ravno na dan pred
praznikom barv Holi, ki je en od najvecjih
indijskih praznikov in predstavlja konec zime
v zadnji polni luni. Na ta praznik se ljudje
obmetavajo z raznimi barvami .
Prvi dan je bil v znamenju pocitka, drugi dan
pa je po naju prisel brat od moje couchsurfing
prijateljice iz Delhija. Zamujal je 9 ur in bil
ocitno pijan. Odpeljali smo se v en hotel in
tam praznovali Holi. Na zacetku so naju
namazali z barvami tako da sva en dan prezivela
vijolicna. Sam se 3 dni nisem spravil vse barve
iz sebe.
Nekje med cago naju je eden od indijcev z
imenom Raam odpeljal v slumse, to so revna
bivalisca preprostih indijcev. Tam so nama pripravili
tradicijonalno vecerjo, ki je bila zelo okusna.

Potovanje v Agro

26.02.2010

Po 3 dneh sva se poslovila od druzine Singh
in se odpravila z avtobusom proti Agri.
Ugotovil sem da me je Sunny parkrat okoli
prinesel, ceprav je stalno govoril "dont worry
money is not important". Pa dobro, dozivel sem
dosti zanimivega in izvedel dosti o njihovi
kulturi. Tudi to kar mi je enkrat rekla ena
znana stranka o indijcih, da so vecinoma
cigani :-).
Na poti do Agre smo imeli gumi defekt in
tako je najina pot trajala eno uro vec, ker smo
morali cakati da nam je traktor pripeljal drugo
kolo.
V Agri sva ostala en dan. V Agri stoji najvecji
spomenik ljubezni Taj Mahal. Mislim da ni
cloveka ki ga ta ne bi impresioniral. Lepota
moghulskih palac in vrtov se ti se dolgo vtisne
v spomin. Kljub vsej lepoti pa so bili ogledi zelo
naporni, sajh sva ocitno bila bolj zanimiva za
indijce kot sam Taj Mahal, in sva se verjetno
slikala kaksnih 20 krat z razlicnimi mimoidocimi,
tako da nisva imela niti 5 min miru.
Tudi mesto je bilo kar naporno saj so iz vseh
strani napadli vozniki riks, in nama ponujali
najbolj poceni voznjo po mestu.
Mislim da bi si turisticne znamenitosti v
Agri vsak moral ogledati, kar se pa mesta tice
pa sva raje sla naprej.

Indija - Delhi

24.02.2010

Koncno sva se naspala, in po kosilu smo si narocili taksi

kateri nas je ves dan vozil po Delhiju.

Ogledali smo si Red Fort, trdnjavo iz 17. stol. katero je

dal zgraditi mogulski vladar Shahjahan, bahai tempelj,

kateri je zgrajen v obliki lotusa, in je prejel mnogo

arhitekturnih nagrad, India Gate, Qutb Minar.

Dozivela pa sva tudi drugi vidik Indije, ki je bil manj

privlacen. Dosti ljudi zivi na ulici, otroci stari manj kot

10 let delajo na cesti in beracijo med mimoidocimi

avtomobili, ljudje opravljajo svoje potrebe ob cestah,

na ulici, nekateri so brez rok, nog, oci...

Tudi zrak v Delhiju je obupen in ima svojo barvo in

vonj. Delhi spada med najbolj onesnazena mesta na

svetu. Ulice so v glavnem obupno prenatrpane z

ljudmi, kravami in psi, ob jarkih pa se tece greznica,

ki se mesa z vonjavami ulicne hrane in disecih palck.

Po drugi strani pa so turisticni in zgodovinski

kompleksi zelo lepo urejeni. Indijci za razliko od

svojih mest zelo lepo skrbijo za svojo kulturno

dediscino in so bili ti turisticni obiski pravi balzam

miru za duso kljub mnozicnim turistom.

Ob turisticnih zadevah je prisotnih tudi dosti

tako imenovanih turisticnih policajev, kateri predvsem

scitijo turiste pred gnjavazo lokalnih "prodajalcev".

Z enim od teh policajev sva tudi prijetno pokramljala,

po tem pa se je fizicno lotil enega domacina s svojo

palico. Ob vseh teh turisticnih znamenitosti, je bilo

tudi dosti oborozenih vojakov z mitraljezi, kar je

mogoce malo pokvarilo obcutek miru, predvsem

v bahaiskem templju ki je simbolj enosti, ljubezni

in miru.

Med vsemi znamenitostmi me je najbolj ganil

sikhovski tempelj. V njem so se izvajale molitve in

pesmi, zraven njega pa so prostovoljci delili hrano

za vse kateri so bili lacni. Pogoj je bil le pokrita glava,

zato sem si nadel ruto in uzival v njihovi pekoci

kulinariki. Najbolj od vsega mi je bilo vsec da ni bilo

nobenega vsiljevanje vere in so tja enostavno hodili

ljudje iz ulic na zastonj obrok, vse skupaj pa se je

financiralo le s prostovoljnimi prispevki, ki pa

tudi niso bili obveza. Sikhovski templji nudijo

tudi zastonj prenocisca.

Za mene je bila ta izkusnja dokaz zmoznosti

prakticnega dokazovanja osebne vere, kar

je saj kar se mene tice v pomanjkanju pri

nas, kljub temu da imamo skoraj isto filozofijo.

India - Delhi

23.02.2010

Po napornih 36 urah potovanja sva koncno prispela v Delhi.

Iz Ljubljane v Munchen z vlakom,

prezivela noc na Munchenskem letaliscu,

letela do Istanbula in nato od tam proti Delhiju.

Na letaliscu sva poklicala Sunnya Singha,

s katerim sem navezal stik preko Couch Surfinga.

Po naju je prisel s taksijem in prvo kaj sem opazil ko sva stopila ven

je bilo hupanje avtomobilov,in seveda neznosen smrad,

mesanica disecih palck, urina, iztrebkov (kravjih in cloveskih).

Na cesti velja zakon mocnejsega in hitrejsega.

Pravil na prvi pogled ni. Kdor je hitrejsi pac pohupa in vsi se morajo umakniti.

Ljudje hodijo pocasi preko cest, ceprav drvijo proti njim avtomobili, rikse,

motorji, kolesa, in vsi le hupajo z minimalnim zmanjsanjem hitrosti.

Tak nacin voznje je imel tudi nas voznik, ceprav je rekel da vozi tako le zjutraj.

Ko smo prispeli nama je Sunny predstavil druzino.

V stanovanju je zivel z ocetom, materjo, strejsim bratom in starejso sestro.

Od vseh je delal le starejsi brat. Njihova druzina spada med Sikhe.

Sikhi spadajo med vecja svetovna verstva in verujejo v enega Boga.(http://www.sikhiwiki.org/index.php/Sikhism.

Sikhi so zelo tradicijonalni in zaradi tega ker z Anjo zivima "na koruzi", tudi spati nisma smela

skupaj v njihovi hisi. Strogo je prepovedano tudi kajenje in uzivanje alkohola. Druzina je bila

zelo prijazna, skoraj prevec saj sva bila nonstop obkrozena z njimi in nisva imela res nic casa

zase. Anjo so ze na zacetku oznacili za pravo indijsko deklino in jo tudi oblekli v punjabi style.